V naši družini je kulinarika prisotna že mnogo let. Začelo se je v družini Ancelj, po mamini strani. Micka, starega očeta sestra, je bila najboljša kuharica daleč naokrog v tistih časih po drugi svetovni vojni. Takrat se je kuhalo po hišah in teta Micka je kuhala po vseh »ohcetih« in zabavah. Njeno delo je nadaljevala moja stara mama Zala, ki je svoje znanje prenesla na mojo mamo Mihaelo.

    Glede gostilne se začne zgodba takole:
Leta 1979 sta moj oče Mirko in mama Mihaela v enem delu stanovanjske hiše odprla bife.
Bil je čisto navaden dan, prišel sem domov iz šole, mislim, da je bilo leta 1984. Vprašal sem mamo, kaj je za kosilo, ona pa mi je odgovorila, da danes ni kosila. Začudeno sem jo pogledal. Pojasnila mi je: »Prodala sem kosilo štirim lačnim gospodom.« Vsak naslednji dan je bil nekdo lačen in mama je morala kupiti večji lonec, da smo bili končno vsi siti.

Zaradi potrebe po ponudbi hrane ni bil več zadosten samo bife, zato sta oče in mama razširila prostore in nastala je gostilna. Vsa leta sta delala »od jutra do jutra«, širila gostilno in ponudbo hrane.
Gostilna danes sprejme do 200 gostov in njuno delo nadaljujem z ženo Elo.
Naša gostilna je družinska gostilna, seveda imamo tudi zaposlene, ki so pri nas že več kot 10 let.
Dela v gostinstvu se z ženo vsak dan veseliva. Spoznala in srečala sva veliko ljudi. Jaz sem po izobrazbi kuhar in delam kot natakar, žena je natakarica in dela kot kuharica. Zelo me zanimajo vina, zato sem naredil šolo za vinskega svetovalca oziroma sommelierja. Zagotovo lahko trdim, da se z najinim poklicem ne more primerjati nobeden drug. Dolgčas nama ni nikoli, v kulinariki najdeva zmeraj nove izzive in novosti, ki jih rada ponudiva našim gostom in jih še bolj razvajava.

Andrej Pezdirc